Vrste demenc

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence (približno 2/3 vseh demenc). Bolezen se razvija počasi in se običajno začne neopazno, predvsem z motnjami spomina za nedavne dogodke. Najpomembnejši dejavnik tveganja za Alzheimerjevo bolezen je starost, po 65. letu se možnost za razvoj bolezni vsakih pet let podvoji. 

V začetni fazi so bolniki še razmeroma urejeni, imajo pa težave s pozabljivostjo in govorom, zbranostjo ter časovno in prostorsko orientacijo. Z napredovanjem bolezni se simptomi stopnjujejo do te mere, da obolela oseba postane popolnoma odvisna od pomoči okolice.

Demenca z Lewyjevimi telesci se začne z znaki, podobnimi Alzheimerjevi bolezni (spominske motnje, težave s prostorsko orientacijo, govorom in drugimi spoznavnimi sposobnostmi) ali Parkinsonovi bolezni (tresenje, upočasnjenost gibov in mišljenja, povečan mišični tonus, manj izrazita obrazna mimika). Značilni so tudi ponavljajoči se padci brez očitnega vzroka, kratkotrajne izgube zavesti in nihanje pozornosti. Oseba je lahko na primer en dan sposobna za pogovor, drugi dan pa izrazito zaspana.

Običajno se zgodaj pojavijo prividi, lahko tudi prisluhi (oseba npr. vidi živali, ljudi, barvne vzorce). Privide pogosto spremljajo blodnje, zaradi katerih se oseba počuti ogroženo in vznemirjeno.

Vaskularna demenca je druga najpogostejša oblika demence. Najpogosteje se prične med 60. in 70. letom starosti. Prekinjen dotok krvi v možgane zaradi možganske kapi ali krvavitve povzroči upad kognitivnih sposobnosti. Simptomi se lahko pojavijo takoj po kapi (zmedenost, težave z orientacijo, govorom ali razumevanjem govora in izguba vida) ali kot postopne spremembe v mišljenju (težave z načrtovanjem in presojo, motnje pozornosti ali težave z iskanjem pravih besed). 

Pomemben dejavnik tveganja je starost, drugi dejavniki pa sovpadajo z dejavniki tveganja za kapi ter bolezni srca in ožilja (visok krvni tlak, povišane maščobe v krvi, bolezni srca, sladkorna bolezen, kajenje in druge odvisnosti).

V skupino vaskularnih demenc spada tudi demenca, ki je posledica avtoimune bolezni, imenovane antifosfolipidni sindrom. Prihaja do mikrokapi, mikrotromboz, predvsem malih žil, kapilar in arteriol. To se kaže z različnimi napadi nezavesti, absenc, velikih epileptičnih napadov, z izgubo zavesti in mišičnega tonusa. Radiološko so opazne mikrokapi v beli substanci možganov na različnih mestih. Kognitivne sposobnosti ostajajo dolgo ohranjene. Najbolj opazni simptomi poleg napadov so še spremembe osebnosti, vedenja (impulzivnost, jezavost, perseveracije), osnovnih dnevnih navad, razpoloženja in parkinsonizem. Za nastanek demence zaradi antifosfolipidnega sindroma je pomembna dednost.

Frontotemporalna demenca se lahko razvije že od 35. leta starosti naprej, pri razvoju ima pomembno vlogo dednost. Motnje spomina običajno niso prvi znak bolezni in imajo drugačen značaj kot pri Alzheimerjevi bolezni. Osebe so lahko orientirane in se spomnijo dogodkov zadnjih dni, ob drugi priložnosti pa jih ne zmorejo priklicati.

Bolezenske težave se začnejo neopazno, osebe postopoma uporabljajo vse manj besed, pojavijo se lahko izrazite osebnostne spremembe in neprimerno socialno vedenje (kopičenje stvari, uživanje samo določene hrane, uživanje neužitnih predmetov).

O neopredeljeni demenci govorimo takrat, ko so prisotni simptomi demence, vendar vzrok zanjo ni znan. Simptomi so podobni tistim pri drugih vrstah demence in vključujejo motnje spomina, vedenjske in čustvene spremembe, težave z govorom, orientacijo in presojo, motnje spanja in drugo.

Kot demenco z zgodnjim začetkom pa opredeljujemo demenco, ki se začne pred 65. letom starosti. Mlajši pogosteje zbolijo za atipičnimi oblikami Alzheimerjeve bolezni, kjer se namesto težav s spominom pojavijo težave z vidom, govorom, načrtovanjem, odločanjem in vedenjem.

Obstaja  še cela vrsta drugih bolezni možganov, ki se lahko odražajo z demenco, mnoge med njimi lahko vsaj delno zdravimo.