Sporazumevanje

Komunikacija omogoča učinkovito sporazumevanje. To pomeni, da moramo s človekom govoriti in ga poslušati. Kako govorimo z osebo z demenco? Kako lahko razumemo osebo z demenco, če so njene sposobnosti izražanja okrnjene? Poglejmo si nekaj osnovnih nasvetov.

• Pristopimo prijazno in mirno
• Gledamo jih v oči
• Govorimo jasno in razločno
• Pazimo na govorico telesa
• Ne silimo jih v izbiro
• Ne nasprotujemo jim
• Govorimo jasno in razločno
• Uporabljamo kratke in jasne stavke
• Ne pričakujmo vedno odgovora
• Uporabljamo vprašanja z odgovorom "da/ne"
• Preusmerimo pogovor ob neprijetnih temah
• Bodimo potrpežljivi
• Ne prepirajmo se z njimi

1. Vzpostavite stik in očesni stik

Ljudje se bolje razumemo, če smo blizu drug drugega, smo obrnjeni drug proti drugemu, se kličemo po imenih in si gledamo v oči. Oseba z demenco pogosto težko razume, kaj ji pripovedujemo, če smo obrnjeni vstran ali govorimo iz drugega prostora. Prav tako moramo poskrbeti, da k osebi z demenco vedno pristopimo od spredaj, prijazno, vzbudimo pozornost (jo pogledamo, se je dotaknemo) in zaupanje.

Če se pogovarjamo z drugimi in je oseba z demenco prisotna, jo vključimo v pogovor. O njej ali njeni bolezni se ne pogovarjamo z drugimi na način, kot da osebe ni zraven. Zato začnemo stavek tako, da osebo pokličemo po imenu, da se ta zaveda svoje vključenosti (Marija, bi šla danes … Marija, ali si … Marija, zdaj bova …).

2. Poskrbite za primerno in varno okolje za pogovor

Zaradi preveč vidnih in slušnih vtisov osebe z demenco hitro postanejo zmedene in dezorientirane. Vedno in povsod naj bodo stvari preproste. Kadar se pogovarjate z osebo z demenco, zmanjšajte vpliv motečih elementov v okolici: utišajte ali ugasnite televizijo ali radijski sprejemnik. Kadar je naokoli veliko ljudi, se umaknite v drug prostor, odidite na sprehod ali prekinite obisk.

3. Bodite razumevajoči do občutij osebe z demenco

Nekatere osebe z demenco so zaradi dezorientiranosti in izgube spomina čustveno nestanovitne, vznemirjenost in negotovost lahko vodita tudi v blodnje. Svojci in oskrbovalci se morajo tega zavedati in z izbiro ustreznega načina komunikacije poskrbeti za občutek varnosti, predvsem pa naj si prizadevajo delovati pomirjajoče.

V komunikaciji z osebo z demenco poskusimo njeno vznemirjenost in anksioznost razumeti. Pri tem ni nujno, da potrdimo ali zanikamo njene blodnje. Poskrbimo za to, da se bo počutila varno, in tako zmanjšamo verjetnost zapletov. Prepoznajmo njena občutja in jih ne prezrimo. Ko bo anksioznost popustila, bo komunikacija lažja.

4. Vzemite si čas, ponovite sporočilo in počakajte na odziv

Povsem običajno je, da od osebe, s katero govorimo, pričakujemo odziv. Včasih je dolgo čakanje na odziv pravi izziv, vendar je za osebo, ki težko komunicira in potrebuje dovolj časa, ključnega pomena, da pove, kaj v določeni situaciji misli. Če izrečene besede ponovimo, bo oseba z demenco lažje razumela, kaj pričakujemo. Če se oseba z demenco na naše sporočilo ne odzove, jo poskusimo spodbuditi, da se vključi v pogovor: gledamo osebo v oči, se nasmehnemo, pokimamo…

5. Govorite počasi, jasno in razločno

Hitro govorjenje o veliko stvareh hkrati osebo z demenco zmede. Govorite počasi in z glasom poudarite sporočilo, kot na primer:

David in Mojca skupaj gledata televizijo. Zazvoni zvonec. David se prestraši in jo pogleda. Mojca mirno in razločno reče: "David, pozvonilo je pri vratih." David odvrne: "Da, seveda, pozvonilo je." Mojca reče: "Pojdi pogledat, kdo je." David vstane in odide proti vratom.

Pogovor vedno prilagodimo kognitivnim (spoznavnim) sposobnostim osebe. Te se v času bolezni spreminjajo; v poznejših fazah je vedno bolj pomembna nebesedna komunikacija.

6. Uporabljajte kratke, preproste stavke in le eno temo v pogovoru

Svojci pogosto pozabljajo, da oseba z demenco težko razume dolge stavke in sporočila. Dosti lažje razume kratke stavke, v katerih govorimo le o eni stvari; pomembno je, da pred nadaljevanjem počakamo na njen odziv. Ko bolezen napreduje, ne postavljamo zapletenih in težkih vprašanj. Postavljamo preprosta vprašanja, na katera je odgovor "da" ali "ne". Izogibamo se vprašanjem tipa: "Ali se spominjaš ...?"

Čustva osebe prepoznamo in potrdimo, saj se sicer lahko potencirajo. O čustvih se izražamo pritrdilno, na primer: "Jaka, vidim, da si žalosten ..." "Jaka, vidim, da si vesel ... in to veseli tudi mene." Ali: "Vera, našla si časopis, zelo dobro. Zdaj lahko malo bereva." Negativne izraze zamenjamo s pozitivnimi ali nevtralnimi: "Nace, ti veš, kaj hočeš," namesto "Tako agresiven si."

7. Osebe ne popravljanje med govorom, ji ne nasprotujte in se z njo ne prepirajte

Vsem nam je neprijetno, če nas med govorjenjem kdo prekinja, nam nasprotuje ali nas popravlja. Tudi osebe z demenco občutijo enako, če jih prekinjamo, kadar hočejo kaj povedati. Oseba z demenco bo doživela negativno izkušnjo, če jo bo svojec prekinjal, ji nasprotoval ali jo popravljal, kadar bo pripovedovala o preteklem dogodku. Pogosto pravimo: "Ne, očka, ni bilo tako. Nimaš prav! V resnici ..." S takšnim govorjenjem človeka utišamo, vznemirimo ali razjezimo. Bolje je, da ne ugovarjamo. Kadar menimo, da je pojasnilo potrebno, lahko rečemo: "A tako? Meni pa se zdi, da je bilo nekoliko drugače." Tudi če gre za negativna občutja, raje ubesedimo stiske po naslednjem zgledu: "Vidim, da si žalosten, razumem tvojo stisko …" kot pa da osebo prepričujemo o nečem. Prav tako je pomembno, da osebo pozorno poslušamo in se ne jezimo ob ponavljanju istih vprašanj. Za osebe z demenco je vsako vprašanje vedno prvič.

8. Iztočnice za pogovor

Za spodbujanje komunikacije pri osebah z demenco lahko svojci in drugi bližnji ter oskrbovalci  veliko storijo sami. Pri pogovoru moramo biti dejavni in zavzeti poslušalci ter poskrbeti, da jim tematika ne vzbuja neprijetnih občutij. Izhajamo predvsem iz enostavnih vsakdanjih tem, interesov in dnevne rutine obolelega. Skozi pogovor skušajmo slediti pozitivnim temam, kot so obujanje lepih spominov na partnerja in otroke, na pomembne ljudi, od katerih so se največ naučili, ter na dosežke v življenju, na katere so najbolj ponosni. Po vsej verjetnosti nam bodo radi pripovedovali o svojih priljubljenih prostočasnih dejavnostih, o glasbi, umetnosti, potovanjih, prebiranju knjig, skrbi za hišne ljubljenčke ali o veri. Naloga svojcev in oskrbovalcev  je, da tok pogovora vedno preusmerijo na dogodke, ob katerih so se osebe z demenco počutile pomirjene in srečne.

Priporočljivo je tok pogovora voditi v mladost osebe z demenco in njihovo delovno življenje, ko so še hodili v službo in bili aktivni na različnih področjih. Osebe z demenco se namreč tudi še več let po postavljeni diagnozi svoje mladosti razmeroma dobro spominjajo, zato jih s preprostimi vprašanji o kraju rojstva ali družini poskušamo vključiti v pogovor. Če je imela oseba z demenco prijetno otroštvo, jo povprašajmo o njenih najbolj srečnih trenutkih iz otroštva, prav tako lahko poskusimo izvedeti kaj o njenih starših in starih starših. Če so radi zahajali v šolo, jih povabimo, da nam povedo kaj lepega o šoli, ki so jo obiskovali, ali opišejo kakšen poseben dogodek iz šole, ki je nanje naredil še poseben vtis. Prav gotovo nam bodo z zanimanjem zaupali kaj več o svojem študiju, izobrazbi, delovnem življenju ali službi, ki so jo opravljali. Iz izkušenj svojcev lahko osebo z demenco spodbudimo k pogovoru, če vanj vključujemo tudi teme o otrocih. Še posebej jim godi, če spregovorimo o njihovih vnukih. Če jih povprašamo še o kakšnem vzgojnem nasvetu, nam rade volje kakšnega zaupajo. 

9. Vsakodnevne aktivnosti (Skrb za vsakodnevne aktivnosti)

Tako kot vsi ljudje tudi osebe z demenco potrebujejo socialno in aktivno življenje. Ko oseba z demenco postopoma izgublja sposobnost poskrbeti za svoje vsakodnevne potrebe, se namreč ne zna več sama zaposliti in ne ve več, kako bi se lotila smiselnih nalog in dejavnosti. Lahko se dolgočasi, cele ure sedi in gleda predse ali pa nenehno sprašuje, kaj naj počne in kako naj pomaga. Morda se česa loti in se ne spomni, kako naj to naredi, kar jo spravlja v stisko. Zato potrebuje nekoga, ki načrtuje in vodi njen vsakdan.

Osebi z demenco pomagamo, da se ta loti različnih vsakodnevnih opravil in pri njih sodeluje. Skupaj načrtujemo dejavnosti, ki pomagajo zapolniti in pravilno strukturirati dan. Zaposlenost in aktivnost dajeta osebi občutek lastne vrednosti, koristnosti in zadovoljstva ter s tem izboljšata kakovost življenja.

Oseba z demenco lahko še dolgo sodeluje in pomaga pri različnih dejavnostih, čeprav je v poznejšem obdobju bolezni zelo težko poiskati take, ki jih še zmore.  Čim dlje naj ostane aktivna na področjih, ki jih še obvlada in jo veselijo. Osebo z demenco vključujmo v vsakodnevna opravila, kot so pospravljanje, kuhanje in skrb za osebno higieno. Potekajo naj  v ustaljenem vrstnem redu, v okolju, ki ga poznajo, in naj bodo prilagojena posameznikovim kognitivnim in fizičnim sposobnostim.

Kadar govorimo o "aktivnostih", najprej pomislimo na konjičke, igre ali ustvarjanje. Za osebo z demenco pa je vse, kar počne "aktivnost": oblačenje, prehranjevanje, kopanje, brisanje prahu, sesanje, poslušanje glasbe, gledanje filma, igranje iger, igranje na glasbilo, ročna dela, sprehod ipd. Nekomu so nekatere stvari bolj všeč kot druge, treba je upoštevati tudi stopnjo demence in dejstvo, da so za različne posameznike primerne različne aktivnosti. Da jih lahko ustrezno načrtujemo, moramo dobro poznati zanimanja, veščine in vrednote osebe ter njene dejanske sposobnosti. Ne osredotočajte se na to, česa oseba NE ZMORE, ampak na tisto, kar še ZMORE in RAZUME.

Osebe z demenco počnejo različne stvari in lahko uživajo v stvareh, ki niso "aktivnosti" v običajnem pomenu te besede. Pogosto se lotevajo tudi reči, ki jih prej niso nikoli počeli. Te aktivnosti sprejmimo in jim pustimo, da se z njimi ukvarjajo. Učinkovite aktivnosti za določeno osebo bomo najlažje našli s pomočjo poskusov, zmot in preizkusov.

Izbira aktivnosti je uspešna, če oseba z demenco v njej uživa in se ji posveti za dlje časa, če je ne spravlja v stisko in če je ob tem vsaj za kratek čas srečna in zadovoljna. Predvsem je pomembno, da se oseba z nečim zamoti in ostane čim dlje dejavna. Končni izdelek ni pomemben, pomembna sta predvsem sodelovanje in zadovoljstvo!

Za osebo z demenco je enako kot aktivnost pomemben tudi počitek. Če je oseba utrujena, lahko namreč postane nemirna in celo agresivna.

Oseba z demenco se bo določene aktivnosti lotila, če bo deležna začetne spodbude. Zato pred začetkom aktivnosti:

• podajte navodila oziroma razložite, kaj se bo dogajalo,
• pokažite, kako se naloge lotiti,
• pokažite končni izdelek,
• razložite namen,
• osebi pomagajte začeti,
• spodbujajte jo in vodite,
• pomagajte ji pri izvedbi.

1. Aktivnosti naj bodo primerne za ODRASLO OSEBO in za POSAMEZNIKA. Zaradi demence je aktivnosti treba poenostaviti, ločnica med poenostavljenostjo in otročjostjo pa je tanka. Nekateri postanejo agresivni, drugi pa pasivni. Bodite pozorni na to, kaj ima oseba rada in česa ne mara.

2. Igre s kartami, domino ali podobne igre lahko POENOSTAVIMO ALI SPREMENIMO PRAVILA IGRE. Ni treba igrati po pravilih, lahko si jih tudi izmislimo. Pri tem je pomembno, da se zavedamo, česa je posameznik zmožen.

3. Če oseba z demenco v določeni aktivnosti ne želi sodelovati, je tudi prav. Skušajte jo spodbujati, če pa se upre, odnehajte. NIKOLI NIKOGAR NE SILITE, DA NEKAJ POČNE. Pogosto nimamo velikega uspeha, če osebo vprašamo, ali bi nekaj počela, pač pa je bolj učinkovito, če jo k temu obzirno povabimo. Vedno ravnamo v skladu s posameznikovimi zmožnostmi in interesi.

4. Če morate vse opraviti sami, prav tako o vsem odločati, potem TAKŠNA DEJAVNOST ZA POSAMEZNIKA NI PRIMERNA. Včasih zadostuje, da je oseba prisotna, da opazuje in posluša ter se tako počuti vključena v skupino. Pozorni bodite na morebitna znamenja stiske na njenem obrazu.

5. KONČNI REZULTAT določene aktivnosti, ne glede na to, ali gre za ročno delo ali čiščenje, ni pomemben. Pomemben je sam potek: da se oseba pri tem dobro počuti in sodeluje ter se počuti zadovoljno.

6. Zelo pomembni sta tudi SPODBUDA in POHVALA.

7.  Cilj vseh aktivnosti je USPEH. Ne dopustite, da bi se oseba počutila slabo ali nesposobno, če naloge ne zna ali ne zmore opraviti. Ne naložite ji naloge, ki ji ni kos, če pa do tega pride, poskusite z vnosom humorja.

Prevzemanje odgovornosti za aktivnosti nekoga drugega je tako čustveno kot telesno izčrpavajoče. Načrtujte in lotevajte se predvsem tistih aktivnosti, ki jih imate tudi sami radi. Bolj kot boste zadovoljni sami, bolje bo za vse. Nasvete in pomoč poiščite pri drugih družinskih članih, prijateljih osebe z demenco, pri organizacijah, ki nudijo pomoč na domu ali v dnevnih centrih. Kombinacija vsega naštetega je po navadi najuspešnejša.

Osebe z demenco potrebujejo rutino in strukturo. Ni jim mar, če dan za dnem počnejo eno in isto. Kljub pomenu ohranjanja rutine je prav tako pomembno opravljanje raznovrstnih aktivnosti, saj te prispevajo k stimulaciji možganov. Naštete aktivnosti so vam pri načrtovanju raznovrstnosti lahko v pomoč:

- Osebna nega: kopanje, tuširanje, osebno urejanje, oblačenje, prehranjevanje, umivanje zob, urejanje nohtov, česanje, rahle masaže glave, hrbta rok in nog.

- Gospodinjstvo: pomoč v kuhinji, pomivanje posode, sesanje, pometanje in brisanje prahu, pranje perila, čiščenje umivalnika in stranišča, odnašanje smeti, prinašanje pošte.

- Hrana: nakupovanje živil, priprava obrokov, peka.

- Domače živali: hranjenje in uporaba priboljškov, skrb za svežo vodo, krtačenje, sprehajanje.

- Glasba: petje, ples, poslušanje, ploskanje v ritmu, pomnjenje besedil pesmi, pomnjenje naslovov pesmi, obisk koncerta.

- Umetnost in ustvarjanje: ustvarjanje različnih izdelkov, slikanje in risanje, obisk muzeja ali galerije, pleskanje sten ali pohištva.

- Verski obredi: obiskovanje obredov, poslušanje pridig, poslušanje ali petje cerkvenih pesmi, branje verskih besedil, molitev.

- Šport: žoganje, kegljanje, ribarjenje – vse, kar je oseba rada počela že pred boleznijo.

- Zunanje aktivnosti: sprehajanje, opazovanje ptic, opazovanje sončnega zahoda, pobiranje listja, obrezovanje grmovja, delo na vrtu, pikniki, nakupovanje.

- Spominske aktivnosti: foto albumi, filmi, spomin, sestavljanke, križanke, prestavljanje kovancev iz ene posode v drugo, iskanje majhnih predmetov v posodi riža.

- Družinske aktivnosti: druženje ob praznikih, družinska srečanja, igra z vnuki, pogovori.

- Počitek: počitek po kosilu, sedenje in sproščanje, poslušanje glasbe.