Varnost in osebna samostojnost

Osebo z demenco je treba zaščititi pred različnimi tveganji, vendar ob tem vedno ohraniti njeno osebno dostojanstvo. Z demenco se pojavijo številne spremembe, ki vplivajo na varnost in samostojnost obolelega.

Skrb za varnost je pomembna zlasti v zgodnji in srednji fazi demence. Da preprečimo poškodbe, je potrebno odstraniti morebitne nevarnosti v okolici in diskretno nadzorovati početje osebe z demenco. Ravnovesje med samostojnostjo, zasebnostjo, dostojanstvom in varnostjo je zelo občutljivo.

V določenem trenutku oseba z demenco sama doma in brez nadzora ni več varna. Ta trenutek nastopi pri vsakem posamezniku ob različnem času, zato moramo sami oceniti, kdaj je treba ukrepati. Za svojce je odločitev o tem težka, saj oseba z demenco pogosto sploh ne razume, zakaj ne bi več mogla živeti sama, in je lahko užaljena, če ji to povemo naravnost.

Upre se predlogu, da bi kdo "pazil nanjo" ali odklanja odhajanje v dnevni center. V taki situaciji moramo ravnati z veliko mero obzirnosti, da oseba z demenco ohrani osebno avtonomijo. Prav tako je potrebno skrbno izbirati besede. Odsvetuje se uporaba besednih zvez kot so "nekdo mora paziti nate", "ne moreš biti sam (sama) doma" ali "ne moreš več skrbeti zase".

Oseba z demenco že v zgodnji fazi bolezni ne zmore več sama jemati predpisanih zdravil. Zaradi spominskih motenj na primer pozabi, ob kateri uri mora vzeti določena zdravila, lahko pa vzame dvojni ali še večji odmerek. 

Skrb za jemanje zdravil morajo tako prevzeti svojci ali oskrbovalci. Zdravila je potrebno pospraviti na varno ali zakleniti. To storimo čim bolj diskretno, da se oseba z demenco ne čuti užaloščene, jezne ali nesposobne.

Tako alkohol kot demenca okrnita presojo. Ni znanstvenih dokazov, da bi uživanje (tudi manjših količin) alkohola lahko zmanjšalo tveganje za demenco. 

Pitje alkohola osebi z demenco škoduje. Posledice so lahko padci ali različne oblike neustreznega vedenja.

Za osebo z demenco moramo dom prilagoditi tako, da je zanjo varen, še zlasti v srednjem in poznem obdobju bolezni, v katerem pride do težav z ravnotežjem, koordinacijo gibov in prostorsko presojo. Spremembe okolja naj ne bodo pretirane, saj bo to povzročilo zmedo in bo oseba želela iti domov, čeprav je že doma.

Poskrbimo za primerno osvetljene prostore. Razporeditev v okolju, kjer oseba z demenco biva, naj bo čim bolj praktična, varna in udobna. To pomeni, da ohranimo tisto, kar je zares potrebno, in odstranimo nepotrebne reči, ki bi lahko predstavljale tveganje (npr. elemente, kot so preproge, ob katere bi se oseba lahko spotaknila). Prostori naj bodo nevtralnih barv, izogibajmo se vzorcem.

Osebe z demenco imajo težave s hojo po stopnicah, okrog vogalov ter s hojo po preprogah, saj določene barve in vzorci vplivajo na zaznavanje globine. Pri hoji jim zato nudimo oporo ali zagotovimo pripomočke za hojo.

Za varnost osebe z demenco odstranimo gospodinjska čistila, ki bi jih lahko popila ali pojedla. Zavarujemo plin, električne vtičnice in žice (poskrbimo, da so zaščitene pred vodo) in onemogočimo dostop do pipe z vročo vodo, vroče peči ali štedilnika. Če oseba z demenco kadi, so priporočljivi požarni senzorji.

Vhodna vrata naj bodo vedno zaklenjena, da v naš dom ne vstopajo osebe, ki jih ne poznamo. Poskrbeti moramo, da so pomembne telefonske številke in stiki napisani vedno na vidnem mestu.

Osebe z demenco sčasoma ne znajo več uporabljati tehničnih pripomočkov, aparatov in orodja. Nevarnost lahko predstavljajo opekač, mikrovalovna pečica, štedilnik, mešalnik, aparat za kavo, kodralnik las, nož, grelec, električna odeja, električni aparati vseh vrst, kosilnica, žar in podobno. Nevarno je lahko na prvi pogled povsem nenevarno orodje kot je izvijač; oseba z demenco skuša z njim na primer odpreti konzervo.

Ker oseba ne zna več uporabljati naprave, lahko misli, da je pokvarjena in jo skuša popraviti – zato jo razstavi in uniči. V začetni fazi bolezni predmetom in aparatom priložimo napise in navodila za uporabo, ko bolezen napreduje, pa orodje in aparate umaknemo, zaklenemo ali onemogočimo njihovo delovanje (s štedilnika na primer odstranimo gumbe ali montiramo senzorje, ki ga ob povečani temperaturi samodejno ugasnejo).

Oseba z demenco naj bi prenehala voziti takoj po postavljeni diagnozi. Takšna odločitev je lažja, če so družinski člani soglasni. Z osebo z demenco se obzirno pogovorite, pri tem pa se zavedajte, da je prepoved vožnje poseg v svobodo posameznika, s katerim se težko sprijazni.

Priporočljivo je, da oseba opravi posvet glede sposobnosti za vožnjo z zdravnikom. Najverjetneje bo oseba z demenco kmalu pozabila na vožnjo ali se navadila na to, da ne vozi. V primeru, da pri vožnji vztraja, skrijemo avtomobilske ključe ali onesposobimo avto za vožnjo.

Najbolje je, da doma ne shranjujemo orožja, sicer lahko zelo hitro pride do nesreče. V kolikor ga imamo, moramo osebam z demenco onemogočiti dostop.

V tem primeru orožje in strelivo, shranjujemo ločeno, v zaprtih in zaklenjenih omarah ter sefih. Ključe pospravimo na varno mesto. Orožje naj ima zaprto varovalo in naj bo brez nabojev.

Če srečamo starejšo osebo, ki ne ve, kdo je, kje je, zakaj je tam in kam je namenjena, je zbegana, begajoča, prestrašena, negotova ali vznemirjena, neprimerno oblečena (npr. pomanjkljivo oblečena), ima težave z izražanjem (govor se ji zatika, išče prave besede, sredi govorjenja umolkne), ponavlja stavke in vprašanja, pomislimo, da je to lahko oseba z demenco.

Izgubljanje v znanem okolju in tavanje sta pogosto ena izmed prvih znakov demence, s katerim se soočajo svojci osebe z demenco. Po podatkih Alzheimer's Disease International kar 6 od 10 oseb z demenco občasno odtava in se izgubi. Če jih ne najdemo v 24 urah, se poveča možnost za poškodbe ali celo smrt.

Osebe z demenco tavajo iz različnih razlogov, največkrat zaradi dezorientiranosti ali zmedenosti. Tavanje se lahko pojavi zaradi stresa in strahu v okolju, ki ga ne prepoznajo več, zaradi hrupa ali situacije, ki je ne razumejo, nekaj ali nekoga iščejo in se izgubijo, se dolgočasijo in iščejo, s čim bi se zaposlili, iščejo stranišče, hrano, izhod ali izvajajo rutino iz preteklosti (odhod v službo ...). Lahko se izgubijo pri vožnji, na poti v trgovino ali do banke.