Preberite si ganljive zgodbe naših prijateljev, članov in njihovih bližnjih.
Vabimo vas, da s svojimi izkušnjami pomagate vsem, ki se soočajo z demenco. Pošljite svojo zgodbo na info@spomincica.si.
Zori Klenovšek, 89-letni materi, babici in prababici iz Celja, je psihiater oktobra leta 2014 diagnosticiral Alzheimerjevo demenco. Njeni hčerki sta že pred tem opazili, da mama določene stvari takoj pozabi, da se ne more naučiti nič novega, da se ne spomni, kam je kaj spravila, da kar naprej nekaj išče … Sprva nista niti pomislili,
»Začelo se je pred približno sedmimi leti, ko je mama večkrat na večer povedala eno in isto zgodbo. Če smo jo opomnili, da je to že povedala, se je razjezila. Nadaljevalo se je tako, da ji ni bilo več dosti mar za čistočo v hiši in za osebno higieno,« pripoveduje o prvih znakih mamine bolezni
»Pred sedmimi leti, ko sem imela 48 let, sem zbolela za Alzheimerjevo demenco. Eno leto nisem vedela, kaj mi je. Ves čas sem se slabo počutila in veliko sem spala. Če sem bila budna, sem bila kar naprej utrujena, nemirna, živčna, jezljiva itd. Kar naprej sem tudi nekaj pozabljala. Tako sem pozabljala na rojstne dneve,
»Rada sem bila medicinska sestra in slovela sem kot dobra. Potem sem dve leti pred Abrahamom nenadoma opazila, da si ne morem več zapomniti imen novih bolnikov. Bila sem šokirana, saj sem imela sicer izvrsten spomin. Toda mislila sem, da sem preutrujena in zato se zaradi tega nisem preveč vznemirjala. Nove paciente sem namesto z
Mojca Hladnik, vzgojiteljica v otroškem vrtcu v Žirovnici, in njen partner Matjaž Rižmarič, ki je bil takrat še zaposlen v kranjskogorski igralnici kot krupje, sta si dom ustvarila na Jesenicah. Ko sta se pred desetimi leti razveselila prvorojenca, sina Anžeta, je Mojca postala pozorna na Matjaževo neobičajno obnašanje. Nenehno je pozabljal in izgubljal stvari, največkrat
Demenca ni nujen del starosti in je precej več kot samo pozabljivost, saj gre pri njej za propadanje možganskih celic. Zato oseba z demenco vse, kar se je tekom življenja naučila, počasi pozablja. Na koncu pogosto še sebe ne prepozna več v ogledalu. KO V DRUŽINO PRIDE DEMENCA Neva Železnik Demenca ni nujen
»Govorila sem devet jezikov in bila dobro plačana simultana prevajalka. Danes govorim le še nemško in angleško, materin in očetov jezik ter živim od socialne podpore,« je na nedavni 23. konferenci Alzheimer Europe na Malti med drugim povedala 60-letna Helga Rohra iz Münchna, tudi predsednica 11 članske Evropske delovne skupine bolnikov z demenco, ki so
»Z možem sva se pripeljala do nesemaforiziranega križišča. Pri znaku STOP se je ustavil, kot je treba, prestavil v prosti tek in počakal, da se je križišče izpraznilo. Ko je hotel speljati, se avto ni premaknil, ker je pozabil dati v prvo prestavo. Razburil se je, češ, da je avto pokvarjen. Ko sem mu rekla,
Nekaj časa smo se spraševali, kaj je z babico, saj se je začela hitro spreminjati: redko je šla iz hiše, vidno je shujšala, prenehala je kuhati, bila je zelo nemirna, ves dan je po predalih shranjevala stvari, ki niso sodile tja, in tvorila je čudne stavke. Ni bila več nasmejana babi Mara, ki sem jo
Lase si barva in striže sama, saj si že nekaj let ne more privoščiti frizerja. Oblači se pri Karitasu ali Rdečem križu … Je namreč brezposelna. V bogati Nemčiji se osebe z demenco ne morejo invalidsko upokojiti, drugod po Evropi pa se lahko. »Če bi v prometni nesreči izgubila nogo, bi me takoj invalidsko upokojili.