Skrbništvo za odrasle osebe je oblika varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje.

Namen skrbništva je tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznikov.

 

 

Postavitev odrasle osebe pod skrbništvo

 

Sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika.

Sodišče v odločbi o postavitvi pod skrbništvo določi obseg skrbnikovih obveznosti in pravic in jo po njeni polnomočnosti pošlje centru za socialno delo.

 

 

Skrbnik in njegove obveznosti

 

 Skrbnik mora v okviru svojih obveznosti in pravic skrbeti tudi za varovančevo osebnost, upoštevati pri tem vzroke, zaradi katerih je bila oseba postavljena pod skrbništvo, ter si prizadevati za izvajanje zdravstvenih ukrepov za odpravo teh vzrokov in varovančevo usposobitev za samostojno življenje in delo.

Varstvo varovančeve osebnosti zahteva, da skrbnik varovancu v okviru njegovih sposobnosti omogoči oblikovati življenje po lastnih željah in predstavah.

Obveznost skrbnika je prostovoljna in častna. Za skrbnika se imenuje oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika, in ki privoli, da bo skrbnik.

 

Skrbnik ne more biti oseba:

ki ji je odvzeta starševska skrb;

ki ni poslovno sposobna;

katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca;

ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju;

katere zakonec ali zunajzakonski partner je z varovancem sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju;

od katere, glede na njene osebne lastnosti ali razmerja z varovancem ali njegovimi starši, ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti.

 Če je mogoče in če to ni v nasprotju s koristmi varovanca, se imenuje za skrbnika njegov zakonec, zunajzakonski partner ali sorodnik.Za skrbnika se lahko imenuje tudi pravna oseba, ki pooblasti svojega delavca za odgovorno osebo za izvajanje skrbništva.

 

 

Želje varovanca in sorodnikov

 

 Pri imenovanju skrbnika center za socialno delo ali sodišče upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice, in če je to v korist varovanca. Upošteva pa tudi želje njegovega zakonca, zunajzakonskega partnerja ali njegovih sorodnikov, če je to v korist varovanca.

 

 

Center za socialno delo kot skrbnik

 Center za socialno delo ali sodišče lahko odloči, da se osebi za skrbnika imenuje center za socialno delo. Ta pooblasti svojega delavca za odgovorno osebo za izvajanje skrbništva. Center za socialno delo ali sodišče lahko z odločbo omeji skrbnikove pravice in odloči, da bo posamezne skrbnikove naloge opravljal center za socialno delo.

 

 

Dolžnost obveščanja

 

O tem, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali mu imenovati skrbnika za posebni primer, morajo center za socialno delo ali sodišče obvestiti:

upravni in drugi državni organi, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb, organi lokalnih skupnosti, delodajalci in nevladne organizacije, kadar pri izvajanju svojih pristojnosti oziroma opravljanju svojega dela zvedo za tak primer;

zakonec, zunajzakonski partner, sorodniki, člani gospodinjstva in druge osebe, ki zvedo za tak primer.

 

 

Upoštevanje koristi varovanca

 

Pri odločanju o obliki varstva varovanca, mora center za socialno delo ali sodišče upoštevati predvsem varovančeve potrebe in koristi.

 

 

Postopek v skrbniških zadevah

 

Kadar center za socialno delo izve, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali mu imenovati skrbnika za posebni primer, takoj ukrene vse potrebno za varstvo njegove osebnosti, njegovih pravic in koristi.

V postopkih, v katerih sodišče odloča o postavitvi pod skrbništvo in imenovanju skrbnika, takoj ukrene vse potrebno za varstvo osebnosti, pravic in koristi posameznika, tet določi obseg skrbnikovih obveznosti in pravic.

Kadar je center za socialno delo predlagatelj postopka o postavitvi pod skrbništvo, navede katero fizično ali pravno osebo naj sodišče imenuje za skrbnika. Center za socialno delo  na zahtevo sodišča poda mnenje o tem, katero fizično ali pravno osebo naj sodišče imenuje za skrbnika.

Kadar center za socialno delo ali sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic.

 

 

Pošiljanje odločbe in vpis v matični register

 

Pravnomočno odločbo o postavitvi pod skrbništvo, imenovanju novega skrbnika in o prenehanju skrbništva center za socialno delo in sodišče pošljeta v 15 dneh od njene pravnomočnosti upravni enoti.

Postavitev pod skrbništvo in prenehanje skrbništva se vpiše v matični register (vpiše se: osebno ime skrbnika in njegova EMŠO, oziroma naziv pravne osebe, ki je skrbnik.)

 

Zaznamba v zemljiški knjigi

 

Če ima varovanec nepremičnine, center za socialno delo in sodišče pošljeta pravnomočno odločbo o postavitvi pod skrbništvo in o prenehanju skrbništva v 15 dneh od njene pravnomočnosti pristojnemu sodišču, ki podatek o skrbništvu (postavitev ali prenehanje) zaznamuje v zemljiški knjigi.

 

 

Obveznosti skrbnika, popis premoženja, redno poslovanje in upravljanje

 

Skrbnik zastopa varovanca, pri čemer mora vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje.

Če ima varovanec premoženje, center za socialno delo ali sodišče odredi, da se to popiše, oceni in izroči v upravljanje skrbniku.

Skrbnik v varovančevem imenu in za njegov račun samostojno opravlja, kar spada v redno poslovanje in upravljanje varovančevega premoženja. Pri delu skrbnika ga vodijo varovančeve koristi.

Skrbnik se mora pred vsakim važnejšim opravilom posvetovati z varovancem. Njegovo mnenje mora upoštevati, če ga je varovanec izrazil in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Skrbnik brez dovoljenja centra za socialno delo ne sme storiti ničesar, kar bi presegalo okvire rednega poslovanja ali upravljanja varovančevega premoženja.

 

Dovoljenje centra za socialno delo

 

Samo z dovoljenjem centra za socialno delo sme skrbnik:

odtujiti ali obremeniti varovančeve nepremičnine;

odtujiti iz varovančevega premoženja premičnine večje vrednosti ali razpolagati s premoženjskimi pravicami večje vrednosti;

odpovedati se dediščini ali volilu ali odkloniti darilo;

skleniti pravni posel z varovancem, za katerega skrbi in

izvesti druge ukrepe, če tako določa zakon.

 

V primeru dovoljenja center za socialno delo na predlog skrbnika izda odločbo.

 

 

Poročilo skrbnika in pregled poročila

 

Skrbnik mora centru za socialno delo poročati o svojem delu in mu dati račun o upravljanju premoženja enkrat na leto ali kadar center za socialno delo to zahteva. Iz poročila mora biti razvidno, kaj je skrbnik ukrenil za varstvo varovančeve osebe, zlasti kar zadeva njegovo zdravje, vzgojo in izobraževanje, ter njegova skrb za vse drugo, kar je za varovanca potrebno.

Poročilo mora vsebovati tudi podatke o:

upravljanju varovančevega premoženja in razpolaganju z njim,

o varovančevih dohodkih in izdatkih ter

končno stanje tega premoženja.

 

Center za socialno delo vestno pregleda skrbnikovo poročilo in obišče varovanca (vsaj enkrat letno).

Če iz poročila izhajajo manjše nepravilnosti pri delu skrbnika, center za socialno delo ukrene potrebno, da se odpravijo.

Ob večjih nepravilnostih, zaradi katerih obstaja verjetnost, da skrbnik ne skrbi vestno za varovančevo osebnost, pravice ali koristi ali ne upravlja skrbno varovančevega premoženja, center za socialno delo uvede postopek za razrešitev skrbnika in po potrebi ukrene vse potrebno za zavarovanje varovančevih koristi.

 

 

Povračilo stroškov in kritje izdatkov

 

Skrbnik ima pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju skrbniških obveznosti. Center za socialno delo lahko skrbniku za njegovo delo določi nagrado, če mora skrbnik zaradi zahtevnosti in odgovornosti dela imeti posebne kvalifikacije.

Izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika se krijejo po naslednjem vrstnem redu iz:

varovančevih dohodkov;

sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati;

varovančevega premoženja;

proračuna Republike Slovenije.

 

Obveznost povrnitve škode

 

Skrbnik mora varovancu povrniti škodo, ki mu jo prizadene z malomarnim opravljanjem svojih obveznosti ali s samovoljno opustitvijo obveznosti skrbnika.

 

 

Prenehanje skrbništva

 

 Skrbništvo nad osebo, ki je bila postavljena pod skrbništvo, preneha z odločbo sodišča, če so prenehali razlogi za skrbništvo.

 

 

Veljavnost pravnih poslov brez skrbnikovega dovoljenja

 

Veljavnost pravnih poslov, ki jih je sklenil varovanec, čeprav bi ga moral zastopati skrbnik, in pravnih poslov, ki jih je sklenil varovanec brez potrebnega skrbnikovega dovoljenja, se presoja po pravilih obligacijskega prava.

 

 

 

Sodišče, pri katerem se je začel postopek za postavitev pod skrbništvo, po potrebi osebo, zoper katero se je začel postopek, postavi pod začasno skrbništvo, ji imenuje začasnega skrbnika in  določi obseg obveznosti in pravic začasnega skrbnika.

Sodišče centru za socialno delo takoj pošlje pravnomočno odločbo o postavitvi pod začasno skrbništvo in imenovanju začasnega skrbnika.

Obveznost začasnega skrbnika preneha, ko se postavi stalni skrbnik ali ko postane odločba, s katero sodišče odloči, da ni razlogov za postavitev pod skrbništvo, pravnomočna.

 

 

 

Center za socialno delo imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil:

odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika,

neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi,

v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika.

Skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, razen če zakon določa drugače.

 

 

Imenovanje skrbnika za posebni primer v postopku pred drugim organom

 

Ob pogojih, iz prejšnjega odstavka, sme imenovati skrbnika tudi organ, pred katerim poteka postopek.

Ta organ mora o tem takoj obvestiti center za socialno delo, kateri ima do tega skrbnika enake pravice kakor do skrbnika, ki bi ga imenoval sam.

 

 

 

Center za socialno delo ali sodišče imenuje varovancu kolizijskega skrbnika, če so si koristi varovanca in njegovega skrbnika v navzkrižju.

Če so si koristi oseb, ki imajo istega skrbnika, v navzkrižju, center za socialno delo ali sodišče vsakemu izmed njih imenuje kolizijskega skrbnika.

 

 

 

 

Če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno, ukrene v neodložljivih primerih center za socialno delo ali sodišče po določbah tega zakonika, kar je potrebno za varstvo osebnosti, pravic in koristi tujega državljana, dokler organ njegove države ne ukrene, kar je treba.

Urejanje splošnega pooblastila

 

Svojci oseb z demenco lahko pridobijo splošno pooblastilo in tako preprečijo morebitno zlorabo osebe z demenco. Pooblastilo, ki ga podpišeta oseba z demenco in svojec osebe z demenco, zagotavlja pravico, da pooblaščena oseba uradno veljavno opravi ali opravlja določeno (pravno) dejanje. To je lahko plačevanje položnic, urejanje zadev na upravni enoti, urejanje finančnih zadev na banki, prevzem priporočenih poštnih pošiljk na pošti, urejanje zavarovanja na zavarovalnici in podobno. Pooblastilo je v prvi vrsti namenjeno tretji osebi, da se seznani z obstojem in obsegom pooblastila, da torej ve, v katerih primerih je oseba, ki se ji predstavlja kot pooblaščenec, dejansko upravičena opravljati posle v imenu in na račun pooblastitelja. V nekaterih primerih je pisna oblika pooblastitve pogoj za veljavnost pooblastila, v ostalih primerih pa je priporočljiva kot dokazilo o vrsti in obsegu pooblastila.

Pooblastilo pridobi svojo uradno veljavnost z overovitvijo pri notarju.

 

Vse prepogosto smo priča sporom med dediči, ki so posledica neurejenega pravnega nasledstva. Ti spori lahko v najhujših primerih pripeljejo do razkola in popolne odtujitve med sorodniki. Omenjenim sporom se je pogosto moč izogniti s sklenitvijo naslednjih pravnih listin:

• oporoka,
• pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja,
• darilna pogodba in
• pogodba o preužitku.

 

OPOROKA
Oporoko v tretjem poglavju Dedovanje na podlagi oporoke ureja Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US in 63/16).

Oporoka je izjava osebe (oporočitelja) o tem, kako naj se njegovo premoženje po njegovi smrti razdeli. Glavna vsebina oporoke so navedbe oporočitelja, kako in komu naj bo njegovo premoženje, ki ga bo imel v trenutku smrti, razdeljeno. Pomembno je vedeti, da oporoka v času življenja oporočitelja nima nobenega učinka in oporočitelj do svoje smrti s premoženjem še vedno lahko upravlja in razpolaga, kot želi.

Oporoka je strogo osebna, kar pomeni, da njeno vsebino lahko določi zgolj in samo imetnik premoženja, ki je predmet oporoke, torej oporočitelj. Zahteva se, da je oporočitelj star vsaj 15 let ter da je »razsoden«. »Razsodnost« oporočitelja se presoja v vsakem posameznem primeru posebej. Oporoka, ki jo napravi nekdo, ki ne izpolnjuje teh dveh pogojev, je neveljavna.

Veljavno oporoko lahko sestavite le v eni izmed oblik, določenih z zakonom in pod pogoji, ki so zakonsko urejeni. Tako oporoke ne morete sestaviti na poljuben način, ampak za to obstajajo določbe v zakonu, ki jih morate pri pisanju oporoke strogo upoštevati.

Poznamo več možnih oblik oporoke, in sicer:

a) Lastnoročna oporoka
Lastnoročna oporoka mora biti napisana z lastno roko in lastnoročno podpisana. Oporoka, napisana na pisalnem stroju ali na računalniku in natisnjena ali oporoka, napisana s tujo roko, ni ustrezna in je neveljavna. Tuja oseba lahko pomaga voditi roko oporočitelju, če se na primer oporočitelju starostno tresejo roke.

b) Pisna oporoka pred pričami
Za pisno oporoko pred pričami ni pomembno, kdo jo sestavi in kako je napisana. Pomembna so naslednja tri dejanja, ki morajo biti opravljena sočasno:

• oporočitelj sestavek (listino), ki ga je napravil nekdo drug, lastnoročno podpiše v navzočnosti dveh prič,
• hkrati izjavi, da je to njegova oporoka in
• priči se podpišeta na samo oporoko.

c) Sodna oporoka
Sodna oporoka se napravi v sodelovanju z okrajnim sodiščem. Oporočitelj pred sodiščem ustno izjavi svojo poslednjo voljo, ki jo sodni zapisnikar natančno zapiše v zapisnik.

d) Notarska oporoka
Notarska oporoka se v sodelovanju z notarjem lahko sestavi v obliki notarskega zapisa, in sicer na sledeča načina:

• Oporoko sestavi notar na podlagi ustne izjave oporočitelja (podobno kot pri sodni oporoki).
• Oporoko sestavi oporočitelj sam in jo notarju predloži v overitev.

Poleg opisanih vrst oporok poznamo tudi oporoko, sestavljeno v tujini, mednarodne oporoke, ter izredne oporoke, kot so vojaška, ustna oporoka in druge.

Dedič je lahko vsak, ki je živ v trenutku oporočiteljeve smrti. Izjemoma lahko deduje še nerojen, a že spočet otrok, vendar pod pogojem, da se rodi živ.

Če si kot oporočitelj premislite, ko je oporoka že napisana, jo lahko preprosto spremenite ali napišete novo oporoko. Kot oporočitelj lahko oporoko kadarkoli prekličete deloma ali v celoti, jo spremenite, dopolnite ali celo zavestno uničite.

 

POGODBA O IZROČITVI IN RAZDELITVI PREMOŽENJA (IZROČILNA POGODBA)

Pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja (izročilno pogodbo) ureja v petem poglavju Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US).

Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem.

Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa in je veljavna le tedaj, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo (potomci). Izročitev in razdelitev ostaneta veljavni, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi bil zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden.

Pri izročitvi in razdelitvi mora biti zajeto samo sedanje izročiteljevo premoženje, in sicer vse ali samo njegov del.

Ko prednik, ki je za življenja izročil in razdelil svoje premoženje, umre, je njegova zapuščina samo tisto premoženje, ki ni bilo zajeto z izročitvijo in razdelitvijo, in tisto premoženje, ki ga je pridobil pozneje. Premoženje, ki so ga njegovi potomci prej pridobili z izročitvijo in razdelitvijo, ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti.

Če se kakšen potomec ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Enako se ravna, če se izročitelju po izročitvi in razdelitvi, s katero so se strinjali vsi potomci, rodi otrok ali se pojavi potomec, ki je bil razglašen za mrtvega.

Ob izročitvi in razdelitvi lahko pridrži izročitelj zase ali za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. Če sta užitek ali dosmrtna renta dogovorjena za izročitelja in njegovega zakonca skupaj, gre v primeru smrti enega od njiju užitek oziroma renta v celoti drugemu do njegove smrti, če ni kaj drugega dogovorjeno ali če iz okoliščin primera ne izhaja kaj drugega.

Izročitelj lahko pri izročitvi in razdelitvi upošteva tudi svojega zakonca. V tem primeru je potrebno, da se ta s tem strinja. Če zakonec ni upoštevan, ostane njegova pravica do nujnega deleža neokrnjena.

Potomci, med katere je izročitelj razdelil svoje premoženje, niso odgovorni za njegove dolgove, če ni bilo ob izročitvi in razdelitvi določeno kaj drugega. Izročiteljevi upniki lahko izpodbijajo izročitev in razdelitev ob pogojih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj.

Izročitelj lahko prekliče pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi potomec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi ta prejeto obdržal. Enako pravico ima izročitelj, če potomec ne daje njemu ali komu drugemu preživnine, ki je bila dogovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi in če ne poravna izročiteljevih dolgov, katerih poravnava mu je bila v tej pogodbi naložena.

Potomec, ki je moral vrniti izročitelju to, kar je prejel ob izročitvi in razdelitvi, lahko zahteva svoj nujni delež po izročiteljevi smrti, če ni razdedinjen ali nevreden, da bi dedoval po izročitelju, ali če se ni odpovedal dediščini. Pri izračunavanju njegovega nujnega deleža se štejejo tisti deli premoženja, ki jih je zapustnik za časa življenja izročil in razdelil med druge svoje potomce, za darila.

 

DARILNA POGODBA

Darilno pogodbo ureja v četrtem poglavju Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US).

Darilna pogodba je pogodba, s katero darovalec neodplačno prepusti obdarjencu kakšno stvar ali pravico, obdarjenec pa to prepustitev sprejme. Predmet darilne pogodbe je lahko premičnina, nepremičnina in tako dalje. Pri darilni pogodbi za nepremičnino je pomembno vedeti, da sama lastninska pravica preide na obdarjenca šele, ko se le-ta vpiše v Zemljiško knjigo kot lastnik. Priporočljivo je, da že sama pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. V tem primeru je potrebno podpis darovalca na darilni pogodbi notarsko overiti. Če darilna pogodba zemljiškoknjižnega dovolila ne vsebuje, je potrebno le-tega sestaviti ločeno ter nato notarsko overiti podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu (če zemljiškoknjižno dovolilo ni del darilne pogodbe, podpisa na darilni pogodbi ni potrebno overiti).

Za darilno pogodbo velja, da mora biti sklenjena v pisni obliki ali da je darilo dejansko izročeno. Darilna pogodba, sklenjena med zakoncema ali izvenzakonskima partnerjema, mora biti narejena v obliki notarskega zapisa.

Darilne pogodbe ni potrebno skleniti ob običajnih obdaritvah, kot so rojstni dnevi, božič, novo leto, valentinovo in podobno.

Po Zakonu o davku na dediščine in darila (ZDDD), je davka oproščeno darilo, ki ga prejme darovalčev dedič prvega dednega reda (to so potomci in zakonec) oziroma obdarjenec, ki je izenačen z dedičem prvega dednega reda (to so zet, snaha, pastorek in dedič ali obdarjenec, ki je živel z zapustnikom ali darovalcem v registrirani istospolni partnerski skupnosti).

Vsi ostali obdarjenci (fizične osebe) plačajo davek glede na dedni red, po progresivni lestvici, navedeni v 8. členu Zakona o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06 in 36/16 – odl. US).

Časovne omejitve za preklic darilne pogodbe ni. To pomeni, da lahko darilno pogodbo prekličemo kadarkoli. Edini pogoj je, da mora darovalec preklic darilne pogodbe opraviti v enem letu od dneva, ko je izvedel za razlog za preklic. Stranki v darilni pogodbi ne moreta določiti, da se darovalec odpoveduje svoji pravici do preklica darilne pogodbe. Morebitna določba o odpovedi pravici do preklica v darilni pogodbi je nična.

Darilno pogodbo je mogoče preklicati iz zakonsko predvidenih razlogov ali iz razlogov, ki jih stranki že z darilno pogodbo posebej določita. Ti razlogi so naslednji:

a) Preklic darilne pogodbe zaradi stiske
Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo, če pride po sklenitvi pogodbe v položaj, ko je ogroženo njegovo preživljanje. Premoženjska stiska ne sme le groziti, ampak mora obstajati oziroma mora biti takšna, da darovalec nima sredstev za preživljanje sebe oziroma oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Preklic iz tega razloga ni mogoč, če bi zaradi preklica obdarjenec prišel v položaj, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

Obdarjenec je darovalcu dolžan vrniti prejeto stvar ali drug predmet darila. Pri tem ima obdarjenec možnost, da ne vrne prejetega darila, temveč ga obdrži, pod pogojem, da darovalcu zagotovi druga sredstva, ki mu omogočajo preživljanje.

b) Preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti
Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo, če se po sklenitvi darilne pogodbe obnaša obdarjenec proti darovalcu ali njegovim bližnjim tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Preklic iz tega razloga pride v poštev le, ko je darovalec fizična oseba, ne pa tudi, ko je darovalec pravna oseba.

Pravica do preklica darilne pogodbe je podedljiva. Zaradi neprimernega obnašanja obdarjenca proti darovalcu lahko darilno pogodbo prekliče tudi darovalčev dedič.
Ni pa mogoč preklic, če je darovalec obnašanje obdarjencu odpustil.

c) Preklic darilne pogodbe zaradi pozneje rojenih otrok
Pogoji za preklic darilne pogodbe zaradi pozneje rojenih otrok so, da darovalec pred sklenitvijo darilne pogodbe ni imel otrok, da je pošteno sklenil darilno pogodbo in da je po sklenitvi darilne pogodbe dobil otroka. V primeru, da gre za preklic, ko je darilo nepremičnina, in se obdarjenec s preklicem strinja, lahko darovalec in obdarjenec kot podlago za vnovičen vpis darovalca kot lastnika v zemljiško knjigo skleneta sporazum.

Nujni dediči lahko v primeru smrti darovalca zahtevajo razveljavitev darilne pogodbe. V primeru, da v dedni masi ni dovolj premoženja, da bi bili nujni dediči poplačani, lahko le-ti, zahtevajo razveljavitev darilne pogodbe ter vračilo darila v dedno maso, tako da se lahko poplačajo nujni deleži.

 

POGODBA O PREUŽITKU

Pogodbo o preužitku ureja v sedmem poglavju Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US).

S pogodbo o preužitku, ki mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa, se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Skupaj z nepremičninami so predmet pogodbe tudi premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, če stranki ne določita drugače.

Prevzemnikove obveznosti se lahko dogovorijo v obliki občasnih denarnih dajatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča in podobno.

Če prevzemnik prevzete nepremičnine odsvoji, je za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o preužitku odgovoren tudi novi pridobitelj, če je preužitek vpisan v zemljiško knjigo kot stvarno breme.

Če pogodbenika živita skupaj in se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje nevzdržno, lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

 

Demenca je bolezen, za katero je značilen upad kognitivnih sposobnosti. Informacije iz preteklosti ostanejo v spominu ohranjene, nove pa se vanj ne shranijo. Oseba z demenco zaradi tega sčasoma izgublja nit v pogovoru, ne najde posameznih prostorov v hiši, se izgubi na poti v ali iz trgovine ter pozablja različne stvari, kot so zakleniti hišo in izključiti štedilnik po končanem kuhanju. Posledice demence postopoma privedejo posameznika v odvisnost od drugih oseb, pri čemer je pomembno, da oseba z demenco ne doživlja zlorabe. Kaj hitro se namreč lahko pripeti, da oseba z demenco pod pretvezo ali prisilo zapusti svoje premoženje drugi osebi. Tako lahko ostane brez vsega in celo postane odvisna od državne pomoči.

Pri varnosti in samostojnosti posameznika se obravnava tudi njegove pravice povezane z denarjem, nepremičninami, zdravljenjem, s preselitvijo v dom starejših občanov in podobno. Upad kognitivnih sposobnosti privede do zmanjšane sposobnosti uveljavljanja opisanih pravic.

Težava oseb z demenco: zasvojenost z nakupovanjem

Večina oseb z demenco ne zna več pravilno ravnati z denarjem. Ne plačujejo več položnic, denar shranjujejo na najrazličnejša skrita mesta, na katera tudi sami pozabijo, denar izgineva neznano kam in kasneje svojci ugotovijo, da manjkajo velike količine denarja.

Ena izmed težav oseb z demenco je tudi zasvojenost z nakupovanjem. Kupujejo osebno v trgovinah, preko interneta ali pri prodajalcih, ki ponujajo svoje izdelke od vrat do vrat. Pri osebah, ki so zasvojene z nakupovanjem, se neprestano pojavljajo določene misli, ki se jih ne morejo znebiti ali jih ignorirati. Te misli povzročajo strah, tesnobo in nelagodje, ki ga želi posameznik olajšati na način, da neprestano nekaj počne, na primer kopiči stvari. Poleg tega smo ljudje v potrošniškem sistemu stimulirani, da tako rekoč neprestano iščemo nek presežek, nekaj malo boljšega in le takšna pridobitev nas začasno poteši.

Za osebe, ki so zasvojene z nakupovanjem in s tem v zvezi s kopičenjem stvari, je značilno: (1) kopičenje in pridobivanje stvari ter nezmožnost zavreči stvari, tudi tiste, ki so povsem neuporabne; (2) imajo nered v prostorih, ki onemogoča uporabo teh prostorov; (3) imajo težave v vsakodnevnem funkcioniranju; (4) imajo čustvene stiske kot posledico kopičenja stvari, na primer skrivanje stvari pred ostalimi, zavračanje obiskov, izolacija, socialni umik); (5) težko sprejemajo odločitve; (6) imajo težave pri organiziranju stvari; (7) imajo pomanjkanje zaupanja v svoj spomin; (8) imajo težave s čustveno navezanostjo na predmete ter (9) napačna prepričanja glede premoženja, saj se čutijo odgovorne, da nakopičenih stvari ne zavržejo.

Ne glede na to, da nekatere osebe z demenco ne dovolijo, da bi njihove finance urejal njihov otrok, bi bilo dobro, da bi bile na njihovo nenavadno obnašanje, to je prekomerno nakupovanje, pozorne tudi banke, ki bi o tem diskretno opozorile svojce. Še boljša rešitev pa je v banki sklenjeno pooblastilo, da lahko z denarjem osebe z demenco upravlja njen svojec, oziroma da se omeji količina denarja, ki je osebi z demenco dostopna.