Prvi znaki demence in potek bolezni

PRVI ZNAKI DEMENCE

Vsako pozabljanje še ni demenca! O demenci govorimo takrat, ko prvi znaki postanejo tako pogosti, da motijo posameznikovo vsakdanje življenje.

1. POSTOPNA IZGUBA SPOMINA, KI VPLIVA NA VSAKODNEVNO ŽIVLJENJE.
(opis)

Eden izmed najpogostejših znakov demence, še zlasti v začetku, je pozabljanje nedavno pridobljenih informacij. Oseba se na primer ne spomni, kaj je tisti dan jedla za zajtrk, dobro pa se spomni dogodkov iz mladosti. Drugi znaki bolezni so pozabljanje pomembnih datumov ali dogodkov (zmenki, rojstni dnevi in imena svojcev,…), težave z učenjem novih stvari, odvisnost od spominskih pripomočkov (npr. opomnikov v pisni ali elektronski obliki) ali odvisnost od družinskih članov pri opravilih, ki jih je človek prej počel samostojno.

V vsakdanjem življenju je običajno, da kdaj pozabimo kakšno ime ali dogovorjeni zmenek, vendar se jih za razliko od oseb z demenco pozneje tudi spomnimo.

2. TEŽAVE PRI GOVORU (ISKANJE PRAVIH BESED).
(opis)

Oseba z demenco težko sledi pogovoru ali se vanj vključi. Lahko se zgodi, da sredi govorjenja umolkne in ne ve, kako naprej, se ponavlja ali se ji pri govoru zatika. Ima težave z besednjakom in stvari narobe poimenuje (hlačnici npr. reče “rokav za na nogo”), pogosto išče prave besede. Prav tako se pojavijo težave z branjem in črkovanjem.

Tudi zdravim osebam je včasih težko slediti pogovoru, predvsem kadar smo utrujeni, nezbrani ali pod stresom. Prav tako včasih težko najdemo ustrezne besede, vendar se teh pozneje običajno spomnimo.

3. OSEBNOSTNE IN VEDENJSKE SPREMEMBE.
(opis)

Razpoloženje in osebnost osebe z demenco se lahko spremenita. Pojavi se zmedenost, sumničavost, potrtost ali prestrašenost. Oseba se lahko hitro vznemiri bodisi doma, v službi, kadar je s prijatelji bodisi v ne dovolj znanem okolju. Obenem lahko postane bolj ali manj agresivna, kot je bila, ali pa njeno vedenje postane neobičajno, bizarno ali ekscentrično. Pogosto se vede v nasprotju s pričakovanji in se neustrezno odziva na situacijo.

Tudi zdravi ljudje včasih določene stvari počnemo na zelo svojstven način. Prav tako nas sprememba rutine lahko vznemiri.

4. UPAD INTELEKTUALNIH FUNKCIJ, NEZMOŽNOST PRESOJE IN ORGANIZACIJE.
(opis)

Pri osebi z demenco se pokažejo pogoste težave pri načrtovanju ali pri reševanju problemov. Zaradi manjše zbranosti za določena opravila porabi več časa kot prej. Težko se odloča in pogosto sprejema neustrezne odločitve (se neprimerno obleče, kupuje po telefonu ali spletu, se pusti prepričati goljufivim prodajalcem). Pri ravnanju z denarjem in spremljanju mesečnih prejemkov in izdatkov postane manj spretna. Oseba z demenco lahko dvigne veliko količino denarja, denar izgublja ali ga zapravlja za stvari, ki jih ne potrebuje. Ima težave s plačevanjem računov, štetjem denarja in vodenjem bančnega računa. Takšna oseba se pogosto ne zaveda, da je ogrožena ali v nevarnosti.

Tudi zdrave osebe imajo občasno težave pri urejanju prejemkov in izdatkov, se neustrezno odločajo ali imajo težave z zbranostjo. Kljub temu pa so pri osebah z demenco te težave pogostejše in se postopno slabšajo.

5. TEŽAVE PRI VSAKODNEVNIH OPRAVILIH.
(opis)

Oseba z demenco ima pogoste težave pri vsakdanjih, rutinskih opravilih, na primer pri pripravi priljubljene jedi (pozabi ustrezne sestavine, težko sledi receptom), pri vožnji v znan kraj (se izgubi), dela napake v službi (na primer pri računanju) ali pri igranju priljubljene igre (se ne spomni pravil). Sčasoma več ne obvlada gospodinjskih opravil, zato jih prične opuščati. Neprimerno lahko uporablja orodje, aparate in gospodinjske pripomočke, jih razstavlja ali jih pokvari. Pojavi se kopičenje stvari ali hrane.

Vsi občasno potrebujemo pomoč pri upravljanju mikrovalovne pečice ali pri snemanju televizijske oddaje. Tovrstne težave se pri osebah z demenco pojavijo nenadno in so pogostejše.

6. ISKANJE, IZGUBLJANJE IN PRESTAVLJANJE STVARI.
(opis)

Oseba z demenco spravlja stvari na neobičajna mesta (na primer nakit v škatlo za sladkor ali umazano skodelico v omaro za perilo), izgublja predmete in se ne spomni preteklih korakov. Tega tudi pozneje ni zmožna priklicati v spomin. Pogosto nekaj išče, preverja ali obtožuje druge, da mu kradejo.

Tudi zdravi ljudje včasih založimo ključe ali kak drug osebni predmet, ki ga pozneje najdemo oziroma se spomnimo, kam smo ga shranili. Oseba z demenco se tega ne spomni, takšne težave pa se sčasoma pojavljajo vse pogosteje.

7. TEŽAVE PRI KRAJEVNI IN ČASOVNI ORIENTACIJI.
(opis)

Oseba z demenco se pogosto ne spomni datuma, dneva v tednu, meseca, leta ali kateri letni čas je. Ne zaveda, da čas teče, zato težko razume nekaj, kar se ne dogaja tisti hip. Pozabi, kje je ali kako je tja prišla, zaradi česar se izgublja.

Običajno je, da včasih ne vemo, kateri dan v tednu je ali se kje izgubimo, a se, za razliko od osebe z demenco, tega pozneje spomnimo ali ustrezno orientiramo.

8. PONAVLJANJE ENIH IN ISTIH VPRAŠANJ.
(opis)

Oseba z demenco se pogosto vede, kot da je ujeta v neskončno zanko. Isto vprašanje ponovi tudi po dvajsetkrat na dan. To ne pomeni, da nas namenoma presliši ali spravlja ob živce. Naših odgovorov se zaradi bolezenskega procesa preprosto ne spomni več.

Včasih se zaradi preobremenjenosti ali stresa težko zberemo in svoje vprašanje večkrat ponovimo. Oseba z demenco se tako vede, tudi če ni pod stresom. Z napredovanjem bolezni se to pojavlja vedno pogosteje.

9. SPREMEMBE ČUSTVOVANJA IN RAZPOLOŽENJA.
(opis)

Osebe z demenco so pogosto manj motivirane, zato postanejo pasivne, spijo več kot običajno, ne vedo, kaj bi počele in izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih prej rade počele. Zanje so značilna hitra, tudi zelo izrazita čustvena nihanja (npr. od žalosti do jeze ali veselja), včasih brez očitnega razloga. Izraženo čustvovanje je lahko v danem trenutku povsem neustrezno (veselje ob slabi novici), lahko pa čustev, ki bi jih običajno pričakovali, ne pokaže. Tako na videz ostane povsem brez čustvenega izraza. Nekdaj znani veseljaki ob posrečeni šali tako lahko le topo strmijo predse. Vedeti moramo, da so čustva pri osebi z demenco še vedno prisotna, spremeni se le njihovo izražanje.

Tudi zdravi ljudje lahko v neki situaciji reagiramo neustrezno, a to počnemo redkeje in se tega običajno zavedamo.

10. ZAPIRANJE VASE IN IZOGIBANJE DRUŽBI.
(opis)

Oseba z demenco začne trajno opuščati delovne obveznosti, družabne aktivnosti, konjičke ali ukvarjanje s športom. Ne spremlja več svoje najljubše ekipe in opusti priljubljeni konjiček. Pogosto trdi, da se ne počuti dobro, in se zaradi sprememb, ki jih izkuša, izogiba družbi.

Tudi v vsakdanjem življenju se zaradi delovnih, družinskih in družabnih obveznosti lahko počutimo izčrpane, zato se nam ne ljubi ukvarjati s hobijem ali športom.

POTEK DEMENCE

Demenco lahko povzročijo različne dolgotrajne ali napredujoče bolezni, ki uničijo možganske celice.

Možgani pri Alzheimerjevi bolezni

Primerjava možganov zdravega starejšega (slika levo) in osebe z demenco (slika desno).

Demenca se kaže z motnjami spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti ter govornega izražanja in presoje. Običajno jih spremlja zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali motivacije.

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence (50-60% vseh demenc) in njena pogostnost s starostjo strmo narašča. Pogost vzrok demence so tudi možganske kapi.

Začetne spremembe pri osebah z razvijajočo se demenco se lahko kažejo z izgubo volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive, dajejo občutek, da so se polenili. Ne kažejo več tolikšnega zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja. Prej resni in zadržani lahko postanejo nenavadno šegavi s pogostejšimi neustreznimi dovtipi, oslabljenim občutkom za oliko, oblačenje ali osebno nego.

Težave s spominom se običajno pojavijo zgodaj. Pogosteje pozabljajo imena ali založijo posamezne predmete. Pri starejših je pozabljanje pogosto, vendar niso vse spominske vrzeli znaki demence. Pri sicer zdravih starejših so posledica neuspešnega priklica vsebin, ki so bile uspešno zapomnjene, vendar se težave ne stopnjujejo in tudi izraziteje ne zmanjšujejo uspešnosti starejšega človeka.

Običajno oseba z demenco uspešneje opiše doživetja iz zgodnejših življenjskih obdobij, vendar pa je pri tem časovno zaporedje dogodkov neustrezno. Izrazitejše težave opazimo, ko naj bi se spomnil nedavnih dogodkov. Čeprav pravilno pove, kje je živel, delal, kdaj se je poročil ali pa brez težav navede rojstne datume otrok, se morda ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za kosilo.

Naloge, ki so jih prej z lahkoto opravili, kasneje zahtevajo od njih vse večje napore.

Z napredovanjem demence pa se ne zmanjšuje le sposobnost prerisovanja temveč tudi sposobnost reševanja zahtevnejših in kasneje tudi enostavnejših nalog.

Pogosto kažejo ob opravljenih enostavnih nalogah pretirano zadovoljstvo. Ponavljajoče se, rutinske vsakodnevne aktivnosti lahko opravljajo uspešneje. Zaposlitev ali druge zahtevnejše aktivnosti postanejo zanje zelo obremenilne.

Zaradi stopnjevanja težav s spominom in upada ostalih sposobnosti se stopnjujejo napetost, obupanost ali občutki manjvrednosti.

Z nadaljevanjem bolezni se zmanjšuje sposobnost razumevanja in presoje. Med pogovorom teže najdejo posamezne besede ali jih izpuščajo, težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom, teže dojamejo simbolno izražanje.

Ne morejo več samostojno urejati finančnih zadev ali samostojno potovati. Brez pomoči gredo le še do bližnje trgovine. Hitro zatavajo zaradi težav, ki jih imajo z orientacijo. Potrebujejo vedno več nadzora in tudi več vzpodbud pri aktivnostih, ki jih veselijo in jih še zmorejo.

Popuščati začnejo naučene socialne zavore, razkrivajo zaupne stvari, brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi. Posamezne osebnostne poteze lahko postanejo izrazitejše.
Svojce pogosto obtožujejo kraje za stvari, ki so jih založili in so nanje pozabili. Preganjalne blodnje so lahko zelo izražene, vendar so le redko urejene v sistem blodenj. Ker se počutijo ogrožene, so osebe z demenco ob tem napete, nezaupljive, sumničave, jezne, izjemoma tudi fizično agresivne.

Hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo, kot da se ne bi nič zgodilo. Nekateri pa ne pokažejo niti primernega veselja niti žalosti. Čeprav ne opazimo mimike, ki bi izrazila čustvovanje, lahko izrazijo ugodje ali nezadovoljstvo s posameznimi besedami, glasovi ali telesnimi gibi. Njihovi odzivi so nam morda nerazumljivi, vendar kažejo, da na omejen način še vedno zaznajo občutek topline in varnosti, hkrati pa jih bega spreminjajoče se okolje. Topel nasmeh, stik z očmi, morda nežen dotik z roko ali objem preko ramena sporočajo, da so v skrbnih in prijateljskih rokah.

Kasneje ne prepoznajo niti najbližjih sorodnikov ali pa prepoznajo povsem neznane osebe kot znance iz preteklosti. Pogovarjajo se z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo vidijo v ogledalu. Ne znajdejo se več niti v lastnem domu. Najpogosteje ne vedo pravilnega datuma, leta, kot tudi ne kje se nahajajo.

Vedno potrebujejo stalen nadzor, ker lahko pustijo prižgan plin ali spijejo čistila, ki so jim dosegljiva, misleč, da so užitna. Nadzor je potreben tudi v nočnih urah, saj so pogosto nespečni. Čeprav je najprimernejše domače okolje, v katerem so preživeli večino življenja, je včasih potrebno poskrbeti za nastanitev v ustanovi, kjer lahko zanje ustrezno poskrbijo.