V glasilu Spominčica so med drugim tudi navodila kako preživeti poletje z osebo z demenco.
Z vsem kar je napisano se strinjam vendar za moj primer, ki je že močno obremenjen z demenco moje soproge najbrž ne bi bilo uspešno. Nikakor ne mnislim da niso taki napotki dobri še kako so v redu, in smo kolikor je mogoče tudi upoštevali, vendar za mojo soprogo so določeni problemi. Poletni čas je že daleč za nami, jesen je odšla in prišla je zima. Čeprav je januar, navadno najbolj mrzel mesec pa se že spoledujemo s pomladjo. V poletnem času kot vseskozi do sedaj smo se odpovedali prav vsem aktivnostim dopustovanja. Kot npr. dopustovanja na morju, kakšnega križarjenja ali kjerkoli drugod, pohodi v hribe, Smučanje kot tudi enodnevni izleti, vse to odpade. Vse je le spomin na tiste čase, ko moja soproga Adela še ni imela demence. Pred leti smo poizkusili da bi občasno za par tednov ostala v domu starejših pa ni bilo uspešno, največ po krivdi osebja upokojenskega doma. Podrobnosti o demenci moje soproge pa sem opisal že leta 2016, v Spominčici letnik 14, št.2. V domu za dnevno varstvo prav tako se ni obneslo. Po vsem tem, se je hčerka z možem odločila da se preseli k nama v hišo, kjer je našla dovolj prostora od tedaj skrbiva oba za njeno mamo oz. mojo soprogo. Sam z mojo Adelo pa nikakor več ne bi zmogel pa ne le zaradi let ampak en sam tega več ne zmore. Tudi hčerka ni bila navdušena za dom starejših in oba sva mnenja da v domu bi po nekem času, morda prehitro, prišel konec, kar mu pravimo smrt. Po več letih je demenca tako napredovala da je odvisna od naju, ki skrbiva zanjo 100%! Prav ničesar več ne zmore sama. Ker je skrb za njeno fizično zdravje popolno, se tudi ona dobro počuti čeprav ni zmožna tega povedati, pokaže pa dovolj viden znak zadovoljstva. Če naj povzamem vaša napotila naj povem da ne ve kdaj je žejna in zato je potrebno večkrat na dan poikusiti s kakšno pijačo. Še v poletnem času sem jo vsak dan za kratek čas peljal na sprehod po našem naselju. Ko je prišla jesen praktično nisva več hodila na sprehod. Vsekakor sama ne bi zmogla potrebno jo je držati, ker pa imam jaz močne vrtoglavice me je njen zdravnik opozoril na možen padec obeh, kar bi bilo lahko zelo hudo. Tudi moja leta ko grem proti 86 niso preveč spodbuda za sprehode v dvoje, čeprav sam še grem na kratek sprehod ob lepem vremenu. Odločili smo se in nabavil hojco, tudi to se ne obnese dobro. Morda hojca s kolescni , pa je nevarnost padca še večja. Sonca smo se vsekakor v poletnem času izogibali in ustrezno zaščitili. Na kopanje seveda ni bilo več mogoče, preživeli smo poletje doma v senci na majhni verandi. Hrupu in množicam se seveda ozogibamo vendar ima rada ljudi okoli sebe. Sosedje se raje distancirajo seveda ne vsi, nekateri radi obiščejo Adelo. Družinskih srečanj nima veliko, ker so kot brat, ki živi v Ljubljani in sestra ki živi v Celju kar pozabili da je njihova sestra še vedno živa. Nekoliko bolj pa se zanima za zdravje Adele njena sestrična, ki živi v Ajdovščini, ki je imela podobne probleme s svojo mamo. Zanimanje za Adelo je tudi s strani mojih nečakinj ter nečaki iz Velikih Žabelj in Šempetra pri Gorici. Prav tako so nekatere njene sošolke, ki se ali zanimajo za njeno stanje ali občasno obiščejo ptrav tako se zanima za njeno stanje njena sošolka, ki živi v New Yorku in po el. pošti imamo stike kar pogosto.
Bom opisal njen dnevni ritem ki je zelo uspešen vendar sva dva, ki ji streževa in vedno eden pazi nanjo oz. ji je na uslugo, ko bo ostal samo eden bo vprašljivo kako naprej. Bom začel z večerom ko gledamo večerna poročila, ki jih z nami gleda in ko je še za zaključek vremenska napoved TV zapremo in ustvarimo vzdušje za odhod na spanje. Od soproge se poslovi tudi naš zet hčerkin mož, ki ji zaželi lahko noč, kot obredno deluje dobro. Pospremiva s hčerko navadno oba do kopalnicem kjer jo hčerka pripravi za spanje. Tu moram povdariti, da moja soproga Adela je 100% odvisna, ker ničesar več ne zmore sama. Do pred kratkim smo ji dajali pomirjevala, ki so bila predpisana s strani psihjatra. Ta pomirjevala so verjetno bila potrebna v neki fazi njene bolezni, vendar smo se odločili in začeli zmanjševati do popolne ukinitve, vse sporazumno z zdravnikom in zelo uspešno. Prav okoli Božiča sva se s hčerko odločila da ukineva še večerno zdravilo, ki ga je popila s sokom in v obliki emulzije, vendar je zadnje čase zavračala, verjetno ji ni ustrezal okus. Po popolni ukinitvi teh že drugih zdravil, ki so bile te zadnje kombinacija tudi pomirjeval je prenesla uspešno. Veseli smo da po ukinitvi ni nikakšne spremembe. Sedaj popije zjutraj v obliki emulzije zdravilo proti vnetju pankreasa, ker je večje vnetje imela pred leti, kar pa nima povezave z demenco, to že traja nekaj let. Vsak dan pa dobi nov obliž nekam na hrbet to so obliži, ki zdravijo Demenco in glede na njeno dobro fizično stanje je moč obliža zmanjšana, tako je odločil zdravnik. Namreč kmalu bo leto kar ji ne dajemo več tistih močnih pomirjeval in sporazumno z zdravnikom smo počasi popolnoma uspešno ukinili. Morda je to bilo v nekem obdobju te bolezni potrebno ker se je večkrat pojavil jok. Sedaj občasno pride do kratkega joka vendar je objem hčerke ali moj objem tisti ki pomiri in prekine jok. Zvečer je mali obred ko jo položimo v posteljo sva vedno oba prisotna če je le tako mogoče. V njeni sobici, nekdaj njen delovni kabinet, imamo senzorsko lučko, ki bi se prižgala če bi med spanjem postala nemirna. Tako bi lahko hitro opazili ker imam svojo sobo naproti in lučka bi pomenila da potrebuje pomoč, kar je zadnje čase nepotrebno ker je njeno spanje zelo dobro, saj spi od približno 9 ure zvečer do 9 ure zjutraj. Zvečer ko jo odpšeljemo v sobo na spanje se vsede v posteljo jo hčerka položi pokrije in poslovi in takoj za njo jo poljubim in pobožam po licih kar je znak da zapre oči in tudi resnično hitro zaspi in spanje traja do najmanj 9 ure zjutraj. Zato cel dan nima potrebe spanja, je aktivna pri gledanju TV. Po vstajanju približno vsak dan ob isti uri, četudi še ni zbujena jo zbudimo, tako vzdržujemo približen čas za spanje kot ustajanje. Takoj po vstajanju jo odpeljeva v Kopalnico in nato k zajtrku, ki je navadno zadnje čase kar pred TV. Prvo kot že omenjeno popije na tešče emulzijo zdravila proti vnetju in to popije s sokom. Zajtrk jo čaka predvsem čaj,ali še klakšen sok, miza pa je obložena z različnim sadnjem, katerega rada kaj poje po zaužitju kakšnega prepečenca namazenega s kakšnim blagim namazom in marmelado. Hčerka jo že nekaj časa zapelje na vozičku pred TV ker rada gleda predvsem otroške filme pa tudi vse druge in velikokrat na kanalu kjer prikazujejo živali. Po končanem zajtrku jo presedemo v sedež iz katerega se ne more ali vsaj težje dvigniti da ne bi padla ker tako lahko pustimo nekaj časa samo oz. smo v bližini in lahko kaj postorimo sicer mora biti pod kontrolo da ne bi hotela vstati in bi padla. Vedno je eden od naju tisti ki pazi nanjo. Hrano vso zaužije tako da ji moramo dajati kot otroku, to najraje prepustim hčerki, ki je bolj upešna kot sem jaz. Po kosilu imam kakšnih 15 minut počitka, za Adelo ni nikakršnega počitka, raje jo damo zopet pred TV in že se bliža noč in večerja. Seveda vmes pa ji večkrat ponudimo kaj za popiti, tudi kakšen jogurt in vedno ima na razpogago več vrst sadja. Tako mineva dan in se vsa zgodba ponovi. Vendar oba s hčerko se trudiva da ji je lepo, čeprav sva oba vpeta v delo in pomoč, kar bi najbrž v domu tega ne bi zmogli. Na ta način ima zaupanje v naju. Imamo pa dogovor-pogodbo s ustanovo Pomoč na domu, ko pride vsako sredo medicinska aestra in izvrši kopanje soproge. Tudi sami bi to ev. Lahko delali vendar je strokovni prijem čeprav je bil začetek z malo joka, posebno zato ker se dekleta-ženske zamenjujejo, ko pa je spoznala da jo lepo uredijo je sedaj vse lepo poteka brez problema nam pa olajša delo ker enkrat na teden je nujno temeljito kopanje. Tako potekajo dnevi in moja soproga Adela se fizično dobro počuti, z mislimi pa živi v svojem svetu. Vem pa da so v domu za starejše dobro organizirani nekje bolj drugod manj vendar sem prepričan da moja soproga bi trpela, zato jo imamo z veseljem doma in tako je zanjo lepo. Povedat ne more več skoraj nič, vem pa da mene tudi hčerko vse razume ko ji govorim in mi večkrat kaj pritrdi z mimiko ko pokima z nglavo, ker njeno govorenje ni razumljivo čeprav zadnje čase opažamo tudi kakšno besedo npr. Ne ali da, ki jo izreče na najino vprašanje, tako da vem da me je razumela. Ko pa gleda TV če je slovensko menim da nekaj razume, ker dobro sledi dogodkom, če pa so pdnaslovi v slovenščini morda tudi nekaj prebere, ker vidi dobro vendar ne vemo točo koliko in kaj razume.
Tako skoraj minevajo tri letni časi in veselimo se že spomladi ko bo lahko sedela na terasi atrija in občudovala tudi ptičke, ki jih je ob naši hiši veliko zato skrimo da jmajo hnano in nas razveseljujejo. Iz njene spalnice in kar iz postelje pa lahko tudi opazuje ptičke ki pridejo v hišico kjer jih čaka hrana, vendar do njenega ustajanja ima popolno temo ko zapremo roleto, ker je spanje v temi bolj zdravo. Upoštevali smo nasvete napisane v reviji Spominčica kako preživeti poletje z osebo z demenco in dodali še nekatere prijeme ki se dobro obnesejo, vendar moram povdarti da je tako delo zelo obremenjujoče saj z dneva v dan se ponavlja. Poizkusili smo tudi na enodnevni izlet na Vipavsko ko je vozil hčerin mož, ker se je rada vozila nekdaj je bila odlična voznica, seveda celodnevni izlet je že malo preveč. V jeseni smo praznovali njenih 82 let malo pozneje pa mojih 85! Tako teče čas kar prehitro, če hočemo da se dobro počuti moramo vztrajati četudi ni vedno lahko.
Piše: S. Š.
Komentirajte!