Zimski dan. Zunaj mraz reže do kosti, burja premetava veje na mogočnih drevesih sem ter tja. Listje jih je že davno zapustilo, tako da v svoji osamelosti plešejo ples skupaj z vetrom. Usklajene so. Njihov ples je lahkoten, včasih grob. Na trenutke zgleda, kakor da ne bodo zdržale in v plesnem tangu bo zmagal veter. Vendar ne! Utrjene so in vedo, kam in kako naj se umaknejo, ko jih oplazi sunek vetra. Tako ni zmagovalca. Le redkokdaj se zgodi, da kakšna klone. Ta je že utrujena in bolna in ne zmore več plesa v vetru. Takrat jo z lahkoto odlomi in odnese v nebo, kjer se vrtinči. Vse manjša postaja, dokler je ni več.
ZAHRBTNICA ALZHEIMERCA
Zgodba o soočenju z Alzheimerjevo boleznijo
Katja Jež
Zimski dan. Zunaj mraz reže do kosti, burja premetava veje na mogočnih drevesih sem ter tja. Listje jih je že davno zapustilo, tako da v svoji osamelosti plešejo ples skupaj z vetrom. Usklajene so. Njihov ples je lahkoten, včasih grob. Na trenutke je videti, kakor da ne bodo zdržale in v plesnem tangu bo zmagal veter. Vendar ne! Utrjene so in vedo, kam in kako naj se umaknejo, ko jih oplazi sunek vetra. Tako ni zmagovalca. Le redkokdaj se zgodi, da kakšna klone. Ta je že utrujena in bolna in ne zmore več plesa v vetru. Takrat jo z lahkoto odlomi in odnese v nebo, kjer se vrtinči. Vse manjša postaja, dokler je ni več.
V zimskem dnevu je prisotno še sonce. Vendar v boju z burjo ne zmore premagovati več mraza in lahko zgoraj na nebu le čaka, da ta odide. Da se le ta naveliča plesa z drevesi, suhimi travnatimi bilkami in odpadlim listjem, ki je še ostalo od jeseni.
Nekaj sončnih žarkov pa uspe premagati stekleno oviro, prodre skozi okno kuhinje in se ustavi na nogah starejšega gospoda. Te so ravno prav iztegnjene na fotelju v kotu kuhinje, da jih lahko prestrežejo in ogrejejo. Osivel gospod na fotelju je utrujen in izmučen od življenja. Spominja na veje, ki ne zmorejo več plesa v vetru. Pa vendar niso še opravile vseh nalog na tem svetu! Ta gospod je moj oče, Stane. Tata!
Fotelj in sončni žarki so postali njegovi prijatelji. Vsak dan po zajtrku se srečuje z njimi in skupaj preživljajo dneve. Zelo dolgočasno! Vendar mladi fotelj se zaveda, da mu brez moškega na njemu trda prede. Brez Staneta tudi njegovega obstoja ni več. Tako tiho prenaša vsakodnevne napore in se veseli svojega prijatelja. Uživa v njegovi tišini in se sprašuje, zakaj je tako. Le zakaj je tako tih? Ampak nekako ga razume in mu nudi brezpogojno oporo. Oporo svojemu prijatelju.
Sončni žarki, ki prihajajo skozi okno na obisk, imajo polno dela. Marsikaj so že videli in doživeli v vsej svoji neskončnosti in veseli so, da lahko še komu polepšajo dan. Ovijajo se okrog nog moškega in mu grejejo telo. Veselijo se mrzlega zimskega dne, saj le zaradi njih moški ponovno občuti toploto življenja. Imajo smisel.
Tata na tem fotelju preživlja dneve zadnjega leta. Je ostarel gospod in pri svojih oseminšestdesetih letih bi se moral še vedno srečevati s sončnimi žarki in burjo na drugi strani stekla, na mrazu. Vendar ne more! Tu pa tam, ko se mraz umakne, ga peljemo ven, da okuša vonj zraka in sonca. Zelo težko se loči od svojega prijatelja fotelja, ker je zanj to velika muka. Njegove noge so pozabile na prijateljstvo z njim in ga vsak dan bolj razočarajo. Izgovarjajo se na možgane: »Vi ste krivi, me smo dovolj močne, vi ne opravljate več svojega dela!« Ampak možgani, kakor da ne slišijo več. Obračajo se stran. Mogoče pa res ne slišijo več!?
Ko tata zapušča fotelj, potrebuje pomoč. Ne more več sam vstati, potem pa, ko vstane, je tudi vsak korak zanj poseben podvig. Noge imajo prav in možgani so resnično postali prave lenobe. Ne želijo več ukazovati nogam, da se premikajo. Ali ne morejo? Utrpeli so hudo travmo. Pred šestnajstimi leti. Možganska kap! Ampak, ali je to izgovor za lenobo?
S tatovim foteljem pa je želela prijateljevat še starejša gospa, Alzhaimerca. Ni vedel, ali ji lahko zaupa. Ni vedel, ali jo lahko ljubi ali sovraži. Čutil pa je, da dokler bo tu ta starejša gospa, bo z njim preživljal sončne dneve tudi njegov prijatelj Stane. Ni ga želel izgubiti! Brez njega bo osamljen in izgubljen v poplavi sončnih žarkov. Samote se je bal. Ne! Naj bo prijateljica! Popustil je.
Ampak, ko je sivi gospod že desetič poizkušal vstati iz njega, je bolelo oba. Čutil je Stanetovo nemoč in nebogljenost. In odločil se je, da ta gospa pa že ne bo njegova prijateljica. Prijatelji ti ne obrnejo hrbta, ko jih potrebuješ. Prijatelji ti podajo roko, ko padeš, vedno znova. Ne smejejo se ti in ti prigovarjajo: »Vstani, vstani!« Potem pa se umaknejo v sivi kot črnine. Imenoval jo je zahrbtnica.
Stanetu se je kdaj pa kdaj še uspelo ločiti od svojega udobnega, prijaznega, mehkega prijatelja. Ob pomoči je šel ven okušat vonj sonca. Pa ga je že zaskrbelo. Ponovno si je zaželel njegove bližine. Ni imel izbire. Bil je odvisen od nje. Brez nje ni Staneta in obratno. Prijateljica ali sovražnica, zmeraj je bila tu, Alzhaimerca.
Dokler ni počasi, dan za dnem, počasi razbohotila svoje lovke v vse kotičke sivolase glave moškega. Stane je vedno manj prihajal, ker je dobil novo prijateljico, posteljo. Žalost. Obup. Jeza. Le kje je njegov Stane? Pogrešal je njune skupne trenutke, objete v sončnem dnevu. Vedno bolj se mu je Alzhaimerca smejala in vedno bolj jo je sovražil.
Ampak kljub njegovemu trudu in ljubezni je zmagala. Na ponedeljkovo oblačno in deževno jutro se mu je zasmejala skozi zastrto okno in vedel je. Zmagala je! Konec je. Konec je toplega objema sivolasega gospoda – mojega tata, ki je v njegovi družbi potrpežljivo poslušal zvoke življenja, ropot posode in tihi šepet dreves in vetra.
Osamljen je! Pogreša ga. Neizmerno ga pogreša. Hudo mu je. Vendar njena zmaga je tudi njen poraz. Odšla je. Za vedno. Ampak kljub njeni premetenosti tega ni predvidela. Mislila je, da se mu bo večno rogala iznad tatove rame. Ampak zelo hudo mu je za svojim prijateljem Stanetom.
In ve, da mu bo moj tata večno hvaležen za zvesto in brezpogojno prijateljstvo ter oporo v zadnjih letih.
V neskončnosti vesolja in časa se veseli ponovnega iskrenega snidenja z njim.
Komentirajte!