KREPITEV KOGNITIVNIH SPOSOBNOSTI OSEB Z DEMENCO

Obstajajo trdni dokazi, da stimulacija kognitivnih sposobnosti pomaga upočasniti upad funkcij in sposobnosti, konsistentno izboljša kognitivne funkcije in je povezana z boljšo kvaliteto življenja in komunikacijo oseb z demenco. Resne igre so igre, ki se lahko uporabljajo za zabavo ali za resnejše namene, kot so trening in učenje, komunikacija ali spodbujanje kognitivnih, fizičnih in socialnih sposobnosti. Resne igre so pogosto specifično oblikovane in usmerjene na določeno populacijo, kot so npr. osebe z demenco. Vedno več raziskav kaže, da lahko resne igre zagotovijo vrsto potencialnih koristi za osebe z demenco in njihove svojce. Med drugim predstavljajo možnost, da se osebe z demenco:

1. Igrajo z zabavnimi, novimi napravami in se naučijo nekaj novega.
2. Izzovejo sami sebe, se izurijo v nečem novem ali bolj zapletenem.
3. Vključujejo v igre, ki spodbujajo duševno in kognitivno stimulacijo, blago telesno vadbo in socialne interakcije ter izboljšujejo razpoloženje.
4. Ponovno vključijo v igre, ki so jih v preteklosti lahko igrali, vendar jih sedaj ne zmorejo več.
5. Povečajo samozavest, preko zavedanja lastnih sposobnosti.
6. Družijo z mlajšimi družinskimi člani.
7. Izzivajo družbeni pogled na demenco in ozaveščajo o sposobnostih ljudi, ki živijo s to boleznijo.

Veliko nabor resnih iger za krepitev kognitivnih spodobnosti je na voljo v digitalni obliki. Pomembno je upoštevati, da mnogi ljudje z demenco in njihovi oskrbovalci ne poznajo tehnologije, ki je na voljo, in se je zato morda bojijo. V takih situacijah je priporočljivo, da uporabnikom predstavimo tehnologijo, ki jo nameravajo uporabljati skupaj z njimi ter jo uporabijo na poskusnih srečanjih. Med temi srečanji lahko prikažejo tehnologijo in resne igre, ki jih želijo uporabiti, prav tako pa pojasnijo prednosti, ki jih uporaba tehnologije zagotovi. Prav tako je priporočljivo, da tehnologijo raje imenujemo “pripomočki”, saj na ta način zmanjšamo strahove in pomisleke, ki so lahko povezani z besedo “tehnologija”. Pomembno je, da pri uporabi tehnologije in resnih iger osebam z demenco omogočimo samostojnost. Oskrbovalci se morajo zavedati podpore, ki jo lahko nudijo igralcem, hkrati pa zagotoviti, da ne pretiravajo z nadzorom. Primer: Če imajo uporabniki težave z držanjem tabličnega računalnika in hkratnim igranjem, se moramo izogibati temu, da bi sami prevzeli nadzor nad igro. Namesto tega držimo tablični računalnik in s tem igralcu omogočimo nemoteno igranje igre z obema rokama.

Zelo pomembno je ustvarjanje takšnega okolja, kjer se za sodelovanje v resnih igrah ljudje počutijo varni. Pri uporabi resnih iger, ki od ljudi zahtevajo, da med igranjem sedijo, je pomembno zagotoviti prostor, kjer lahko igralci sedijo za mizo. Če mize uredimo v krogu, bo to igralce spodbudilo k druženju. Oskrbovalci lahko medtem sedijo zraven in opazujejo igranje, četudi v igrah ne sodelujejo. Raziskave so pokazale, da lahko pri tem opazijo določene sposobnosti oseb z demenco, ki se jih prej niso zavedali, najverjetneje pa bo njihova prisotnost spodbudila druženje z osebami z demenco.

Z osebami z demenco igrajmo resne igre v razponu od 1,5 do 2 ur. To zagotavlja dovolj časa, da osebe z demenco igrajo v lastnem ritmu, prav tako pa pridobijo povratne informacije o svojih izkušnjah. Če je čas krajši, imajo osebe z demenco lahko občutek, da jih priganjamo, zato bi lahko izgubili interes za igranje igre.

Ob prvem srečanju oseb z demenco z resnimi igrami začnimo s preprostimi igrami in igre poskusimo prilagoditi interesom igralcev. Raziskave so pokazale, da se osebe z demenco počutijo bolj povezane z aktivnostjo, če je ta prilagojena njihovim osebnim interesom. Pomembno je, da te informacije pridobimo pred igranjem resnih iger. Če je potrebno, pri igrah uporabimo večjo glasnost. Glasba je pogosto zabavna in privlačna, kar bo osebe z demenco najverjetneje spodbudilo k igranju.

Lažje resne igre so običajno tiste s počasnejšo grafiko, z relativno lažje dosegljivimi cilji in ne zahtevajo zapletenih gibov ali kombinacij. Preden v igranje vključimo osebo z demenco, je pomembno, da ocenimo stopnjo težavnosti iger. Če je igra za osebo pretežka, se verjetno ne bo vrnila k njej. To jo lahko odvrne tudi od igranja drugih resnih iger v prihodnosti. Večina resnih iger ponuja nastavitve težavnosti, zato je na začetku potrebno zagotoviti najlažjo raven. Težavnost je vedno mogoče prilagoditi, ko se igralci v igrah izboljšajo.

Pri igranju resnih iger lahko ugotovimo, da nekatere osebe z demenco pri sodelovanju z drugimi postanejo bolj samozavestne. V takšnih primerih jih lahko spodbudimo, da prve začnejo igro ter tistim, ki so vase manj prepričani, omogočijo, da jih najprej samo opazujejo. To jih bo pomirilo in spodbudilo, da se tudi sami vključijo v igro. Samozavestne igralce lahko združimo s tistimi, manj prepričanimi vase, in jih tako spodbudijo k sodelovanju. Spodbujanje igralcev, da sodelujejo v skupinskih resnih igrah, je dober način za druženje in pogovor.

VAJE ZA DOMA – SPOMIN

VAJE ZA DOMA – POZORNOST

VAJE ZA DOMA – IZVRŠILNE FUNKCIJE